Izpod stolpnic BS3 se bomo mimo dvorane Stožice podali do reke Save in nadaljevali po njenem levem bregu. Od tod bomo krenili čez zaraščajoča se prodišča in polja Jarškega proda do Podgorice in se od tam vzpeli na gozdnato Olsko goro, jo prečili potem pa se spustili na spet povsem drugačen svet mokrotnih travnikov in mejic pri Dragomlju. Ker je Sava ljubljanska reka šele dobrih petdeset let, je komaj v zadnjem času deležna nekaj več pozornosti v smislu preživljanja prostega časa v naravi, pa še to bolj ali manj njen desni breg. Osamelec Olska gora pa je (tudi zaradi nekdanje vojaške prisotnosti) sploh povsem prezrt na račun Rašice in Šmarne gore. Posledično bo najbrž tokratni izlet pravo odkritje za marsikaterega ljubitelja narave.
Od izhodišča krenemo proti severu. Ko prečkamo obvoznico zavijemo desno proti hipodromu in vhodu za tekmovalce. Nadaljujemo po cesti mimo hipodroma in preden gre ta v podvoz pod črnuško obvoznico, zavijemo levo prti Savi. To prečkamo preko mostu omenjene obvoznice in za njim zavijemo levo na kolovoz, ki se pod mostom nadaljuje vzdolž Save. Po večjih nalivih je ta pogosto poln ogromnih luž. Po približno četrt ure hoje pridemo do večje jase s klopjo, na koncu katere krenemo proti bregu Save in nadaljujemo po kolovozu vzdolž nje. Po nekaj minutah ta preide v stezo. Ko po približno četrt ure hoje japonski dresnik začne preraščati stezo, nas ta z zadnjimi močmi popelje na višjo teraso in kmalu stopimo na kolovoz, ki nas privede do parih vrtičkov. Tukaj zapustimo savski breg in onkraj vrtičkov poiščemo naslednji kolovoz. Ko pridemo do večje neporaščene površine, na kateri naš kolovoz sili na levo krenemo mi naravnost in se vzpnemo nekaj metrov na ježo, kjer uzremo Olsko goro (na zemljevidih sicer označeno kot Soteški hrib), ki jo imamo namen spraviti pod život, zato krenemo po naslednjem kolovozu naravnost proti njej. Po desetih minutah naš kolovoz preseka drugi, na pogled bolj prometen, kjer zavijemo desno in v nekaj minutah mimo naslednjega križišča, na katerem se držimo levo, pridemo na koncu industrijske cone Ježa do glavne ceste Črnuče – Šentjakob. Zavijemo levo proti Črnučam in po nekaj metrih previdno prečkamo cesto, kjer se ji pridruži stranska cesta iz vasi. Slednjo vzamemo pod noge in že po nekaj korakih zavijemo desno v gozd na vlako, ki se takoj razcepi. Stopimo na njen levi krak in se začnemo vzpenjati. Na naslednjem razcepu ponovno zavijemo levo.
Vlaka se prične izgubljati, preden ji povsem poide sapa, pa se še zadnjič razcepi in tudi tu krenemo levo. Po nekaj korakih preide v stezo, ki pa ni ravno močno uhojena zato je treba biti pozoren. Kmalu pride na strmejše pobočje in ko pride na neizrazit greben, zavije desno. V pomoč nam bo nekakšno oranžno znamenje na tanki smrečici. Vzpenjamo se po grebenu. Stezi je čedalje laže slediti in po nekaj minutah pridemo na široko sprehajalno pot. Zavijemo desno in smo po nekaj korakih pozorni na neizrazit desni odcep. Ta nas pripelje do ograje nekdanje vojaške baze, kjer sicer piše, da je gibanje omejeno, vendar podrta ograja in skromna steza dajeta slutiti, da ne bo nihče streljal na nas. Po nekaj minutah dosežemo vrh Soteškega hriba, ki ga spoznamo po ograjenem stolpu nekdanjega radarja. Ko napasemo radovednost, se spustimo po betonskih stopnicah desno od vrat in zavijemo levo na stezo, ki nas pripelje do nekakšnih hangarjev. Po stezi se nato spustimo do vrat v prej omenjeni ograji, kjer se stisnemo skozi špranjo, kar pa tudi nekoliko krepkejšemu človeku, kakršen sem avtor pričujočega prispevka, ne povzroča prehudih težav, če le pazimo, da se ne zataknemo ob bodečo žico. Po nekaj korakih stopimo na sprehajalno pot, ki obide vrh in smo jo prej zapustili. Po njej nadaljujemo do naslednjega vrha, ki so ga za hišno goro vzeli domačini in ga temu primerno opremili s klopmi, s skrinjico, z vpisno knjigo in še čim. Po oddihu, nadaljujemo po levi stezi, potem pa se na razcepih dvakrat držimo desno. Po dobrih desetih minutah od skrinjice in klopi se pot začne čedalje strmeje spuščati. Ko pridemo do vznožja nas pot pripelje iz gozda na solidno poljsko cesto, po kateri nadaljujemo preko potoka Dobravščica do naslednjega križišča, kjer zavijemo desno in od tod naravnost vse do Dragomlja, kamor pridemo v desetih minutah. Ko dosežemo glavno cesto Domžale – Šentjakob zavijemo desno in nato pri semaforju levo, kjer po nekaj korakih dosežemo končno postajo linije 12D.
