Čemšeniška grajska pot
Z odrastka posavskega hribovja, ki se z Ljubljanskim Gradom spusti v Ljubljano, se da odlično nadzorovati poti, ki v mesto vodijo z juga in vzhoda. Ni torej čudno, da so ga na muho vzeli strategi vseh rodov, ki so se ukvarjali z obrambo t.i. Ljubljanskih vrat, prehoda iz Italije v Panonijo in z Alp na Balkan. Zgodovinski viri izpričujejo utrdbe na grebenu od prazgodovine do druge svetovne vojne, ko so se tukaj bili zadnji in to zelo krvavi boji za osvoboditev Ljubljane. V Lavrici so zavedajoč se tega dejstva uredili pešpot, ki povezuje zgodovinsko pomembne lokacije okrog njihovega kraja. Vendar pa se Lavrica tako imenuje šele v zadnjem času. V srednjem veku so bile na tem mestu štiri vasi, ki so bile povezane v župo ki se ji je tedaj reklo Čemšenik in to ime so vzeli za poimenovanje pohodne poti po grebenih ki obdajajo Lavrico.
OPIS POTI
Izhodišče je postaja linije 3B oz. 3G Lavrica kjer je tudi kažipot za Sela, ki mu sledimo na Jagrovo ulico. Po sto metrih se znajdemo na začetku Čemšeniške grajske poti. Pot je označena z markacijami v obliki rumenega sonca z zelenimi žarki, ki pa so bolj namenjene tavanju kot vodenju, saj jih na ključnih mestih, kot so razcepi, praviloma ni. Zato se je bolje kot na markacije zanesti na občutek in srbski pregovor »kartu čitaj i seljaka pitaj«*. Od oznake za začetek poti torej nadaljujemo desno na Šeparjevo pot in na prvem križišču zavijemo levo strmo v gozd. Ko prispemo do T križišča zavijemo desno na gozdno cesto, ki kmalu postane kolovoz, temu sledimo bolj ali manj po slemenu Šeparjevega hriba in po približno pol ure stopimo iz gozda blizu dvorca Lisičje. Dvorec je bil zgrajen v 16., današnjo podobo pa je dobil konec 18. stoletja. V Valvasorjevih časih je slovel po svojem vrtu, v katerem je polihistor naštel kar 107 vrst tulipanov, pa še cel kup drugih cvetlic in sadnega drevja. Od dvorca nadaljujemo po cesti do avtocestnega useka, ki je največji v Sloveniji, kar začutimo tudi sami, saj se najprej pošteno spustimo do nadvoza preko avtoceste, potem pa se ob njej še vsaj dvakrat toliko dvignemo. Ob tem se za našim hrbtom odpira nadvse spektakularen pogled na avtocesto. Ko prisopemo na vrh useka nas kolovoz povede v gozd in naprej proti Molniku. Tudi tu se je najbolje zanesti na občutek, saj bomo markacije na razcepih zaman iskali. Po pol ure hoje od vrha useka pridemo do razcepa pod vrhom Molnika, kjer se nahaja klop rumena puščica pa nas namesto na stezo, ki se strmo požene v breg napoti desno na kolovoz, po katerem v desetih minutah dosežemo vrh Molnika, ki je iz Ljubljane videti kot markanten greben z dvema neizrazitima vrhoma in predstavlja z 582 m n.m.v najvišjo točko današnje poti. Nekaj miz in klopi nam da vedeti, da je čas za oddih. Na Molniku je bila pred 2500 leti utrjena naselbina, ki naj bi jo sodeč po izkopaninah naseljevali Iliri. To so bili časi, ko so je družba na podlagi z obdelovanjem kovin nakopičenega bogastva začela razslojevati in prvi sistematični raziskovalec Molnika Ivan Puš je menil, da je bila na Molniku rezidenca takratne aristokracije.
Z vrha Molnika stopimo na greben in se preko njegovega stranskega vrha po stezi spustimo do prej omenjene klopi, od koder zavijemo desno na kolovoz, ki nas v slabe pol ure pripelje na prelaz med Sostrim in Lavrico, kjer stopimo na asfalt in se po njem podamo naravnost proti Orlam. Vas so pred koncem vojne utrdili Nemci, da bi krili umik glavnine svoje vojske in 7. ter 8. maja 1945 je tukaj padlo 77 partizanov za osvoboditev Ljubljane, ki je svobodo dočakala dan pozneje. Tablo, ki označuje začetek vasi dosežemo kmalu, vendar pa moramo še kar malo posopsti, preden dosežemo razcep sredi vasi, kjer nas kažipot Čemšeniške grajske poti napoti levo. Tukaj se moramo odločiti kam naprej. Če nadaljujemo desno, pridemo do Gostilnice Orle od koder lahko, če imamo kondicijo nadaljujemo po grebenu Golovca vse do Roške ceste, kjer lahko potem stopimo na avtobus številka 11. Lahko pa nadaljujemo tudi po Čemšeniški grajski poti, vendar nas bo ta preko ovinka skozi gozd mimo Eržena pod Debelim hribom odpeljala nazaj na Lavrico. Se pa pri Erženu ponudi še ena, morda najboljša možnost. Potem ko se naužijemo razgleda z Debelega hriba, ki se boči nad domačijo, se vrnemo na cesto, vendar ne zavijemo proti na Lavrici, pač pa v nasprotno smer, proti zahodu in se tako izognemo topotanju po asfaltu. Po gozdni cesti nato skozi kar štiri podvoze pod razcepom Malence pridemo na Rudnik oz. tamkajšnjo avtobusno postajo.
*Beri zemljevid in vprašaj kmeta.
