Ljubljanska kotlina severno od Ljubljanskega Gradu bi dajala že kar nekoliko panonski videz, če po sredi ne bi bilo posejanih nekaj osamelcev. Šmarne gore in Rašice Ljubljančanom ni treba posebej predstavljati, zastirata pa ta dva hriba nekoliko nižji greben, ki se severno od njiju pne med Repnjami in Medvodami. Prav ta dva kraja bosta izhodišče in cilj izleta, ki ga pod noge jemljemo tokrat.
Izhodišče je avtobusna postaja Repnje samostan, dostopna z avtobusom številka 60, ki štarta na ljubljanski AP, a žal ne vozi ob nedeljah.
S postaje krenemo nekaj metrov proti Ljubljani proti prvemu odcepu na desno, kjer uzremo kažipot proti Sv. Tilnu, do katerega pridemo po gozdni cesti v četrt ure. Sv. Tilen je ohranjen tabor, ki je okoliškim kmetom nudil zavetje ob turških vpadov. Po izročilu naj bi bil na najhujši preizkušnji prav ob zadnjem turškem divjanju konec 16. stoletja. Tabor je bil že v izgubljenem položaju, ko naj bi ga rešil prav zavetnikov soimenjak, Boltarjev Tilen, ki pa se zmage ni dolgo veselil, saj ga je v zadnjih zdihljajih ustrelil na pol mrtev Turek.
Od Tilna cesta, po kateri smo prišli, preide v kolovoz, ki ga prav tako vzamemo pod noge. Kmalu pridemo do razcepa, kjer zavijemo desno in se vzpnemo na greben, ki mu bomo sledili vse do Medvod. Kolovozu ni težko slediti, da ne bi bili prepuščeni kakršnemu koli naključju, pa skrbijo lične table, ki jih bomo srečevali vse do Starega gradu. Tja pridemo v eni uri, če se ne bomo ustavljali pri pomnikih NOB, ali lezli na Brecljev hrib. Na slednjem je bilo 1000 let pred Kristusom pomembno gradišče, kjer naj bi živelo kar 400 oseb. Njegov obstoj je že debelo stoletje nazaj predvidel »starinokop« Jernej Pečnik. Ker je bil samouk, in naj bi ga je pri vsej stvari zelo zanimal dobiček, se srenja nekako ne strinja, da bi bil arheolog, čeprav je bil avtor prve tiskovine z arheološko tematiko v slovenščini. Ker za seboj ni pustil nobenega grobnega inventarja, niti ni beležil lege in okoliščin najdb, ga je direktor dunajskega Dvornega muzeja J. Szombathy celo obtožil »roparskega kopanja«, kar pa ga kasneje ni več motilo, ko je Pečnik kopal zanj. Njegova lopata se v Brecljev hrib ni nikoli zasadila, je pa ostanke gradišča razgalil vihar, ki se je tod razdivjal pred dobrim desetletjem in dobesedno odpihnil gozd. To je vzpodbudilo arheologe, da so področje potem raziskali, baje pa sedaj tod rijejo novi »pečniki, ki pa menda pravijo, da z detektorji kovin »zgolj iščejo naboje iz 2. svetovne vojne«.
Od Brecljevega hriba v desetih minutah pridemo do Starega gradu, ki je s 515 metri najvišja točka grebena in tudi naše poti.
Grad je bil verjetno postavljen v 11. stoletju, da bi branil meje kamniškega gospostva nasproti ljubljanskemu in loškemu. Je pa to eden naših mnogih gradov, ki ima tudi svojo legendo. Pred skoraj 90 leti je našo današnjo pot kot del enega od izletov v svojem vodniku Sto izletov po Gorenjskem, Dolejnskem in Notranjskem opisal Rudolf Badjura in v njem zapisal tudi »originalno narodno pripovedko«. Po njem naj bi na »Smleškem starem gradu« živel vitez, ki se je vdajal kockanju. Šlo mu je omenjeno opravilo odlično od rok do večera, ko je, ker mu je zmanjkalo soigralcev, h kockam povabil samega hudobca. Tedaj pa mu je sreča obrnila hrbet. Zakockal je vse premoženje, a mu strast kar ni dala miru. Zastavil je še hčerko ter nazadnje svojo dušo in – izgubil. Tudi tisto noč se je nad starim gradom razbesnel silovit vihar in graščaka so naslednji dan našli mrtvega z ožganim obrazom, hčere pa nikoli. Ko so stikali za njo so našli kačo, ki se je splazila z gradu in nihče ni podvomil, da je bila to zakleta graščakova hči. Ko so hoteli starega pokopati se je iz krste slišal strašanski hrup in ko so jo odprli so bili v njej samo še graščakovi čevlji. O graščakovi hčerki so pozneje vedeli povedati, da spremenjena v kačo na gradu čuvala neznanske zaklade. Nekoč je živel pastirček, ki se je vsak dan umil v studencu pod gradom, ko pa je nekega dne to pozabil narediti, je zagledal ogromno kačo, ki mu je rekla: »Ko bi se še danes umil v studencu bi me odrešil in sedajle bi lahko sega v polne rjuhe cekinov, tako pa si zapravil mojo in svojo srečo.« Po tistem je kača izginila in nikoli več je ni videl nihče.
Danes je grad v razvalinah, njegova strateška lokacija po ponuja enega najlepših razgledov Ljubljanski kotlini. Pod samim gradom je še prijetna gostilna, kjer si lahko privežemo dušo, preden ponovno vzamemo pot pod noge.
Ko se cesta pred parkiriščem položi, smo na levi pozorni na zapornico, ki zapira soliden kolovoz. Ta pripelje do opuščenega peskokopa, v katerem je sedaj čebelnjak, in se izteče v vlako, ki se spusti proti glavni cesti. Previdno jo prečkamo in stopimo na kolovoz, ki teče pravzaprav po nadaljevanju grebena. Ko se razcepi zavijemo levo in smo takoj pozorni na stezo, ki se odcepi na desno. Po dvesto metrih zložnega vzpona pošteno ugriznemo v kolena in jih glodamo vse do vrha Brezovca. Skupaj s Čevčem tvorita JZ del grebena, po katerem pohajamo vse od Repenj. Ko se steza položi, sledimo kolovozu po vrhu grebena. Od njega se sicer odcepljajo drugi kolovozi, vendar sledimo največjemu. Potem ko smo že šli pod daljnovodom, se na nekaterih odcepih pojavijo dvomi glede nadaljevanja in takrat vselej naredimo najbolje, če jo urežemo desno. Po približno dvajsetih minutah hoje se kolovoz začne spuščati proti Verjam. Skozi naselje se nato spustimo do ceste Tacen – Medvode, kjer zavijemo desno in onkraj Save stopimo v Medvode. Cesta nas pripelje do krožišča, v katerem izberemo tretji izvoz. Po nekaj minutah mimo sotočja Save in Sore, za ogled katerega naj nam ne bo žal parih minut, in preko Sore pridemo do ceste Ljubljana – Kranj, kjer se naš izlet po dobrih dveh urah hoje konča na avtobusni postaji Medvode.
