Andrej Stritar v knjigi Izleti po ljubljanski okolici v poglavju namenjenem Polhograjskemu hribovju s prvim stavkom zadane žebljico na glavico, ko pravi: »Polhograjsko hribovje je pravo darilo narave prebivalcem Ljubljane.«
A darilo brez pentlje je bolj takó, takó, in seveda jo ima tudi Polhograjsko hribovje. No, nemara celo dve. Odvisno namreč, ali vprašate Ljubljančane ali Pograjce. Slednji namreč prisegajo na Lovrenca oz. (Polhograjsko) Goro. Ljubljanske srajce pa na (Polhograjsko) Grmado. In oboje je povsem logično, ko pa oboji na vrhova lezejo gledat svoj kraj. Ljubljane se namreč ne vidi dobro z Gore, Polhovega Gradca pa ne z Grmade. Mimo tega pa sta oba imenitna razglednika, čeravno po višini dosegata napram prvakom hribovja skromnejše rezultate.
Mikavna Polhograjska Grmada
Ker bo izhodišče tokratnega izleta v Ljubljani, oziroma na njenem robu, pod drobnogled vzemimo Grmado. Njen razgled pa tudi priostrena oblika, obiskovalce vabita od samih začetkov planinarjenja. Tako so na njej Piparji (skupina narodno zavednih pionirjev planinarjenja, ki je bila zaslužna z ustanovitev slovenskega planinskega društva, predhodnika PZS) na njej postavili našo prvo planinsko kočo. Od skromne kolibe danes seveda ni več ne duha ne sluha, razgled, ki je Piparje gnal gor, pa ostaja. Zaenkrat, saj so kmetje pašo živine na teh koncih že pred desetletji opustili, gozd pa ne pase lenobe in vztrajno prerašča vršne trate.
Vzpon
Izhodišče današnjega pohoda je končna postaja linije številka sedem pri nekdanji tovarni Iskra v Pržanu. Od izhodišča krenemo proti zahodu po kolovozu, ki se v loku kmalu vrne do tovarne, nato pa se južno od nje vzpne na greben, kjer zavijemo desno. Kolovozu potem sledimo nadaljnje dobre pol ure, dokler ne pridemo do naslednjega grebena, kjer se priključimo markirani poti iz Šentvida proti Toškemu Čelu in zavijemo levo. Še pol ure porabimo do Toškega čela, ko se kolovoz zravna, pa zagledamo kažipot za Katarino. Kmalu pridemo do asfalta zavijemo desno in po približno 200 metrih pridemo na glavno cesto, ki na Toško Čelo pripelje iz Podutika in pelje naprej proti Katarini. Po njej poteka tudi markirana pot, po kateri do Katarine, oziroma Topola, kot se vas uradno imenuje, pridemo v nadaljnje tri četrt ure. Še četrt ure porabimo skozi vas do kapelice, kjer zavijemo levo proti Dobrovi. Po nekaj korakih za obeležjem iz NOB nato zavijemo desno proti vasi Belo. Po približno desetih minutah markacija zavije desno na kolovoz, po katerem kmalu pridemo na greben med Goljekom in Polhograjsko Grmado. Nadaljujemo vzdolž grebena in v slabe pol ure pridemo pod vršno kopo Grmade. Po dobrih treh urah zložnega vzpona je napočil čas da malo obrusimo zobe ob kolenih. Pot je speljana v ključih, kar vendarle nekoliko ublaži strmino in po dobre četrt ure že stojimo na vrhu Grmade, kot tudi na vrhu današnjega pohoda. Ni čisto jasno, s katerim delom telesa se zadevamo ob izohipso, ki označuje 900 metrov, saj si karte dosledno niso enotne, ali je njena višina 898 ali 899 metrov nad morjem. Ker razen Tošča okrog nas komaj kakšen hrib dosega omenjeno višino, je razgled z vrha čudovit.
Spust
Ko se naužijemo razgleda, se spustimo nekaj metrov do odcepa proti Polhovem Gradcu oziroma Dvoru, ki se le nekaj korakov niže ponovno razcepi. Levi odcep se takoj začne spuščati, mi pa izberemo desnega, po katerem stopimo na greben med Grmado in Malo Grmado. Spričo slikovitosti nam bo grebenska pot jemala sapo, saj je greben zaradi dolomitne podlage močno priostren in daje občutek resnih gora. No, sama pot vsekakor je resna, saj si ob nepazljivosti zlahka nakopljemo sitnosti, le višina ni ravno »visokogorska«. Pod Malo Grmado se ponovno odločimo, kam naprej. Po obeh stezah sicer pridemo v Polhov Gradec, po levi pa tudi v Dvor. Zaradi navezave na avtobusno linijo 51 zberemo levo stezo, ker nas ta pripelje bližje postaji. Po približno desetih minutah ponovno pridemo do razpotja (zadnjega danes). Leva steza nas pelje v Dvor, desna v Polhov Gradec. Na avtobus bi sicer lahko stopili tudi v Dvoru, vendar se, zlasti v primeru možnosti, da ga zamudimo, le odpravimo proti Polhovemu Gradcu. Tam je namreč ob postaji skromen lokal, kjer lahko vedrimo. Kmalu po omenjenem razcepu pridemo do zaselka Ravnek od koder nadaljujemo po cesti, ki jo markacija nekajkrat seka nato pa se od nje odcepi v grapo in se na drugi strani po kolovozu spusti v Polhov Gradec. Pri gostilni Pratkar stopimo na glavno cesto po kateri krenemo desno in po približno 200 metrih pridemo do avtobusne postaje.
