»Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela« na cesarja Martin Krpan v slavni Levstikovi pripovedki. Nič čudnega, ko pa je bil Levstik doma iz krajev, kjer pravijo, da Mokrc napoveduje dež, kadar se po njegovih vrhovih pasejo meglice. Izročilo pravi, da temu tudi dolguje svoje ime. To pravi tudi, kot je pred debelim stoletjem pisal Ivo Trošt, da sta bila Mokrc in Krim brata, ki sta si bila ves čas v laseh, imela pa sta tudi sestro Iško, ki ju je zaman skušala spraviti. Ko sta nekoč v prepiru preklela svoje starše, so ju bogovi spremenili v dva mogočna hriba, Iška pa je nato v svoji osamljenosti prosila bogove, če jo spremene v reko, da bo lahko bivala med bratoma in ju mirila, saj prepir ni ponehal. Pogosto se namreč stemni nad Mokrcom in Krimom, strele bliskajo sem ter tja in grom bobni, bogovi pa ju hladijo z dežjem, medtem ko ju narasla Iška sili narazen.
Kdo ve, kaj je razlog za ta kreg? Morda Mokrčevo ljubosumje, saj je v turističnem smislu povsem v senci slabih petdeset metrov višjega Krima. Tukaj ni razpredenih markiranih steza, pa še tiste, ki so, po žledolomu tonejo v pozabo. Zato si bo treba pri današnjem pohodu precej pomagati z gozdnimi cestami, ki jih zaradi gozdnega bogastva ne manjka, vendar brez zemljevida ne bo šlo. V poštev prideta izletniška karta Notranjski kras 1:50 000 in karta Sprehodi po Krimu 1:25 000, ki jo je izdalo PD Podpeč Preserje, delno pa tudi planinska karta Ljubljana in okolica 1:50 000. Obstajajo sicer tudi razne uporabne aplikacije za pametne telefone, ki pa zaradi pomanjkanja signala terjajo prednaložene karte. Prav zaradi šibkega signala pa tudi omejenega roka trajanja telefonskih baterij, so klasični zemljevidi še vedno najsigurnejša opcija.
Na tem mestu je treba odločno poudariti, da današnja tura ni družinski izlet, pač pa celodnevni (vsaj 7 do 8 ur hoje brez postankov) pohod po kraškem svetu brez vsakršnih koč, gostiln, celo vasi, zato je treba imeti vso vodo in hrano s seboj. Gibali se bomo po divjini, ki je onkraj cest in steza zelo težko prehodna, zato sta poznavanje zemljevidov in smisel za orientacijo nujna. Nad prepadi Iške je potreben siguren korak, saj so napake lahko usodne. Tod lahko srečamo tudi medveda, čeprav z njim nočemo strašiti.
Kljub vsemu naštetemu, ali pa prav zato, bomo domov prinesli toliko vtisov, da jih bomo premlevali še dolgo časa.
Izhodišče in tudi cilj tokratnega, ne izleta, pač pa, kot rečeno, ture, je končna postaja linije 19I, Iška vas obračališče, ki je to pot tudi cilj. S postaje stopimo na cesto v Iški Vintgar in gremo mimo odcepa za Gorenji Ig, nato pa po dobrih 100 metrih pri znamenju zavijemo levo na stransko cesto. Ta nas pripelje do mostu čez Iško, s katerega zagledamo manjšo cerkev. Pred cerkvijo se levo odcepi pot proti hiši na robu gozda, ki že služi kot trasa evropske pešpoti E6. Pot se pri omenjeni hiši požene v breg. Vzdolž nje ni težko slediti rdeče rumenim markacijam. Ko se pot po dobrih 20 minutah položi, pa je treba postati na oznake bolj pozoren, saj steza ni najbolj uhojena in ponekod zlahka nadaljujemo po kakšni od vlak, ki niso (več) del markirane poti. Po nadaljnjih dvajsetih minutah vijuganja po tipičnem kraškem gozdu stopimo na cesto. Na tem mestu ne bo odveč opozorilo, da se prav pri vseh naštetih zemljevidih pojavi napaka pri markirani poti E6 na odseku med Iško in Škriljami, kjer je treba severno od Stražarja namesto rdeče črtkane upoštevati stezo označeno s črnimi pikicami (na karti Ljubljana in okolica ni označena), ki vodi nekoliko severneje, tako da bomo naleteli na eno križišče več, kot bi pričakovali po karti. Ko torej stopimo na cesto, zavijemo desno in kmalu pridemo do križišča, kjer se mi držimo desno, vendar ne skrajno desno, medtem, ko trasa E6 zavije levo. Tej cesti sledimo do izrazitega desnega ovinka, kjer zavijemo na levi odcep, ki se blago vzpenja ob vzhodnem pobočju Mokrca. Na levi se nam odpirajo pogledi na vasi nad Želimljščico. Ko se cesta začne spuščati, kmalu pridemo do obeležja kurirske postaje, kjer postanemo pozorni na stezo, ki se odcepi na desno in je del Poti kurirjev in vezistov pa tudi Spominske poti Jožeta Voznyja. Gospod Vozny, sicer režiser, je bil ustanovni član in dolgoletni predsednik društva Odmev Mokrca, ki je po njegovi smrti trasiralo omenjeno pot. Okrogle modro rumene markacije (pa tudi samo rumene proge na vejah) Poti kurirjev in vezistov so precej obledele in tudi steza sama je zelo zaraščena, zato je potrebna posebna pozornost. Po dobre četrt ure grizenja kolen nas steza pripelje na prostrano jaso, kjer stoji gozdarska koča Pri Logarnici. Od Logarnice krenemo proti jugozahodu in po nekaj korakih pridemo do križišča, kjer stopimo na markirano pot na Mokrc, ki ga pod život spravimo v nadaljnje pol ure. Od izhodišča do vrha smo porabili dobre tri ure.
Z Mokrca se nato po isti poti spustimo do prvega križišča, kjer markacija zavije levo, mi pa desno. Držimo se glavne ceste ki obkroža Mali in Veliki Malinjek ter se držimo levo, pri čemer ignoriramo očitno stranske odcepe. V dobre pol ure pridemo do križišča z gozdarsko lopo, ki nudi skromen, a praktično edini zaklon na poti. Tudi tu nadaljujemo levo, ko pa pridemo do naslednjega križišča, ki je praktično na robu soteske, nadaljujemo desno. Po dobri uri od vrha Mokrca pridemo do prve vikendice v Krvavi Peči, s hišno številko 27. Desno pod njo opazimo markirano pot proti Vrbici, ki jo dosežemo v dobri uri. V Vrbici je menda edina občinska četveromeja v Sloveniji. Obeležje se sicer nahaja v na levem bregu Zale. Včasih se na tem mestu nahajata brvi preko obeh rek, saj je tukaj tudi križišče markiranih poti, vendar pa sta navadno kratke sape, saj jih visoke vode hitro odnesejo. Nadaljujemo po desnem bregu Iške in v nekaj minutah pridemo do Votlega kamna, najbolj znane naravne znamenitosti na Iški. Kot ime pove je to prevotljen balvan skozi katerega teče en krak Iške. Od Votlega Kamna se pot nadaljuje gor in dol ob reki do doma v Iškem Vintgarju, ki ga dosežemo v uri in pol, vendar pa je prva brv čez reko še deset minut nižje. Tukaj gremo lahko čez reko in nadaljujemo po asfaltu do avtobusne postaje v Iški vasi, lahko pa ostanemo na desnem bregu in v pol ure pridemo do vasice Iška, kjer smo pod Cerkvijo stopili na markacijo E6 in od tam nadaljujemo proti izhodišču.
